Oksidativni stres – kisik nam daje življenje, vendar nas tudi ubija!

Kisik ni potreben samo za mnoge življenjske procese, ampak je tudi pogost vzrok za različne motnje, ki vplivajo na različne bolezni in staranje organizma. Ko govorimo o kisiku kot povzročitelju bolezni in staranja, večinoma mislimo na oksidativni stres.

Oksidacijski stres pomeni stanje prekomerne tvorbe prostih radikalov, ki poškodujejo celice. Prosti radikali so snovi, ki imajo neparni elektron v zunanji lupini (kot superoksid anion in hidroksilni radikal), tako da ne morejo tvoriti stabilne kemijske vezi. Namesto tega radikali težijo k lastni “energetski stabilnosti”, ki jo dosežejo z oddajo presežka elektronov kateremukoli atomu ali molekuli, ki se nahajajo v bližini, ali pa odvzamejo njihove elektrone, da bi uravnovesili svojo neusklajeno strukturo. Jasno je torej, da takšne reakcije prostih radikalov spremenijo strukturo in s tem delovanje snovi, ki s katerimi so reagirali, kar lahko vodi k njihovi razgradnji c čimer te snovi postanejo ostanki – radikali.

Vendar imajo poleg kisikovih prostih radikalov pri oksidativnem stresu pomembno vlogo tudi reaktivne kisikove spojine (ang. reactive oxygen species, ROS), ki so pro-oksidanti in povzročajo nastanek radikalov, čeprav same niso radikali. Primeri ROS so vodikov peroksid, reaktivni kisik, ozon, hipoklorova kislina in drugi. Predpostavlja se, da se kar 1-3% kisika, ki ga dihamo, pretvori v ROS, kar znaša približno 2 kg ROS letno.

Najpogosteje pride pod vplivom prostih radikalov do manjših poškodb makromolekul, ki jih celice lahko prenesejo in korigirajo, vendar ko gre za celice, ki se hitro delijo, lahko te poškodbe nepopravljivo poškodujejo genom in povzročijo maligno transformacijo. Nasprotno pa celice, ki se ne delijo intenzivno ali jih ni mogoče deliti, lahko kopičijo poškodbe makromolekul, kar povzroči staranje in degenerativne procese.

Čeprav prosti radikali nastajajo fiziološko in igrajo pomembno vlogo v številnih procesih, npr. v energetskih procesih v celicah, v regulaciji tonusa krvnih žil ali odstranitvi škodljivih delcev ali snovi, lahko njihovo nastajanje zlahka spolzi izpod nadzora. Oksidativni stres je najpogosteje definirana kot motnja v ravnotežju pro-oksidantov (npr. prostih radikalov, reaktivnih kisikovih spojin – ROS) in antioksidantov (vitamini C, E in antioksidativnih encimov) v korist pro-oksidantov. Če se antioksidativna zaščita organizma zmanjša ali ko se tvorba radikalov poveča, lahko pride do narušenja ravnovesja. V stanju oksidativnega stresa pride do porasta ROS v organizmu ali tkivih, prihaja lahko do poškodb DNK, proteinov ​​in lipidov celične membrane. Poškodbe DNK povzročajo mutacije, oksidacijski proteini izgubljajo svojo funkcijo, lipidi pa so predmet peroksidacije lipidov, katerih končni produkti so reaktivni aldehidi.

Večina celic lahko prenaša rahlo neravnovesje, vendar ne dolgo časa. Celice so sposobne povečati antioksidativno obrambo pri odzivu na stres. Ta obrambni sistem je pogojen z zdravo (uravnoteženo) prehrano, redno telesno dejavnostjo, normalnim spanjem, nanj pa negativno vplivajo različni toksini  iz okolja (droge, alkohol, cigarete).

 

Temeljno zaščito pred morebitnimi škodljivimi učinki prostih kisikovih radikalov zagotavljajo snovi, ki lahko z njimi reagirajo in te škodljive učinke izničijo. Takšne snovi se imenujemo antioksidanti, in presežni kisikovi prosti radikali v povezavi z razpoložljivimi antioksidanti so temeljni pogoj nastanka oksidativnega stresa.

Antioksidanti se proizvajajo v celici ali se vnašajo v telo s hrano ali dodatki. V našem organizmu onemogočajo ustvarjanje novih prostih radikalov ali uničijo že ustvarjene radikale (ang. Scavengers – čistilci). Prav tako lahko popravijo škodo v celici, ki jo povzroči delovanje prostih radikalov.

Ključni antioksidanti so vitamin C in E, selen in beta-karoten. Poleg njih je v tej skupini tudi likopen, lutein, cink in koencim Q. Antioksidanti upočasnjujejo staranje, znižujejo raven holesterola, zmanjšajo tveganje za nastanek raka, pomagajo pri zatiranju razvoja tumorjev, varujejo srce in ožilje, pomagajo pri kroničnih pljučnih boleznih …

Antioksidativne vrednosti hrane se izraža v enotah ORAC (Oxyigen Radical Absorbance Capacity), merski enoti za vsebnosti antioksidantov, ki jo je sprejel Nacionalni inštitut za staranje (National Institute for Aging, NIA) in Nacionalni inštitut za zdravje (National Institutes of Health, NIH).

 

Spletna trgovina Fitosibir je dala na trg inovativni izdelek Reabilar, ki vsebuje enega od najmočnejših antioksidantov iz skupine flavonoidov: taksifolin oz. dihidrokvercetin. En gram taksifolina vsebuje več kot 64.000 enot ORAC, veliko več kot vitamin C in E ter drugi antioksidanti.

Zadnje objave
0